Kultura Dolenjska

Kultura na Dolenjskem, če jo vzamemo v tistem širšem zgodovinskem smislu, se začne običajno z  zgodbo o železni dobi (nekje od 8. pa do 4. st. pr. n. š.). T. i. halštatska kultura je na področju Dolenjske pustila opazne sledi.

Halštatska kultura na Dolenjskem je temeljila na kmetovanju, zelo razvito je bilo tudi železarstvo, predvsem zaradi precejšnjih količin površinske železove rude. Ker gre za tehnološko dokaj zahteven postopek, se je pridobivanje železa razvilo razmeroma pozno – najprej so ga pridobivali v Anatoliji konec 3. tisočletja pr. n. š., potem pa se je v 11. st. prek Grčije razširilo v Evropo. Nekje med 700 do 300 pr. n. š. se je na podlagi gospodarskih in kulturnih stikov z Etrurijo in Grčijo spremenila družbena struktura takratnega prebivalstva na Dolenjskem. Poselitev je bila vse večja, ob starih naseljih so se na gričih pojavila nova, ki so jih utrdili s kamnitimi obzidji.

Pri večini večjih naselij je šlo za železarska središča. Halštatska kultura na Dolenjskem je imela podobno družbeno strukturo kot drugje v tem času: pripadniki skupnosti so bili organizirani v družine in rodove, vodili so jih rodovni velikaši, ki so praviloma prišli iz bojevniškega stanu. Njihova moč je izhajala iz nadzora nad pridobivanjem železa in trgovino. Mrtve so pokopavali s pripadniki svoje skupnosti v družinskih gomilah.

O življenju rodovnih velikašev na Dolenjskem ne vemo veliko. Najbrž so – podobno kot v drugih kulturah – veliko jahali, se ukvarjali z lovom, se dvobojevali itd. Največ tega lahko razberemo iz prizorov na situlah, ki so jih uporabljali za shranjevanje pijač. Na njihov nastanek so, če sklepamo po motiviki in slogu upodabljanja, najverjetneje vplivale sredozemske kulture.

Iz najdenih grobov je mogoče rekonstruirati dva različna družbena položaja žensk višjega sloja: na eni strani so sopotnice velikašev, na drugi pa svečenice. Prve so uživale običajne statusne privilegije, vendar pa so lahko postale tudi spremljevalke svojih moških na poti v onstranstvo, se pravi, bile žrtvovane tudi same. Svečenice so imele precej samostojnejše vloge. Bile so nekakšne posrednice med posvetnim in svetim, odgovorne za usodo posameznika in skupnosti.

Halštatska kultura na Dolenjskem se konča s prihodom Keltov. Obzidja so v tistem času opustili ali porušili in pokopavanja v gomilah je konec.

Kulturo na Dolenjskem so po koncu halštatskega obdobja določali Kelti. Njihovo naseljevanje Dolenjske se začne nekje okoli 300 pr. n. š. Kelti so opustili značilno halštatsko naseljevanje na vzpetinah ter nova naselja namesto tega raje postavljali v dolinah. Prišlo je do velikih kulturnih sprememb. Vseeno pa je na Dolenjskem prišlo do mešanja med keltsko in halštatsko kulturo, tako da ta kulturni rez najbrž ni bil tako oster.

Če je za halštatske bojevnike značilna uporaba bojnih sekir in bronastih čelad v obliki klobuka, uporabljajo keltski dvorezne meče, železne čelade z zatilnim ščitnikom ter sulice in lesene ščite. Halštatske bronaste posode, predvsem situle in kotličke, opustijo. Keltski lončarji na vrtečem vretenu izdelujejo gladke posode. Mrtve ne pokopavajo več v gomilah, ampak jih sežgejo in sežgane kosti z osebnimi predmeti pokojnika položijo v grobno jamo.

Keltsko kulturo je potem počasi zamenjala rimska. Rimljani so prišli na Dolenjsko najprej v okviru kazenskih ekspedicij. Konec 1. st. p. n. š. so staroselsko prebivalstvo prisilili, da je zapustilo utrjena gradišča in se preselilo v nižje predele ob cestah. Dolenjska je spadala v provinco Panonija. Središče dolenjske uprave je bilo v Neviodunumu. To je bila rimska naselbina na področju Drnovega na Krškem polju, ki so jo Rimljani poselili med osvajalno potjo proti Panoniji leta 35 pr. n. š. Najprej je šlo za vojaško postojanko, kasneje je naselbina dobila civilno upravo.

V 6. st. so se začeli v te kraje priseljevati Slovani. Prvi selitveni val se je začel okoli leta 550 iz smeri Moravske. Drugega so sprožili Langobardi, ki so se okoli leta 568 z današnjega slovenskega ozemlja preselili v Italijo in za sabo pustili prazen prostor. Slovani so se najraje naseljevali v predele z nižjim gričevjem in hribovjem, na kraške planote, ob robu ravnin. Ko so ob prihodu naleteli na krščanske staroselce keltskega, ilirskega, romanskega in germanskega izvora, večinoma kristjane, so si jih včasih nasilno podjarmili, včasih pa so se z njimi tudi zlili in pogosto celo prevzeli njihovo kulturo oz. vsaj kakšen njen del. Vsekakor kakih 200 let tu ni bilo niti Cerkve niti duhovnikov.

Pokristjanjevanje se začne v 9. st. Slovani, ki so se naselili južno od Drave, so spadali pod oglejsko škofijo, severni del pa pod salzburško. Ko kaže literatura, je bila stvar zelo nasilna in travmatična. Vendar pa so bili s tem postavljeni temelji, na podlagi katerih se počasi oblikuje kulturno enoten evropski prostor. V vsakem primeru se s pokristjanjevanjem Slovani tudi duhovno vključijo v Evropo.

Skratka, iz tega kratkega prikaza je razvidno, da je kultura na Dolenjskem kot dolenjska oz. slovenska kultura ves čas del širše evropske kulture, pri oblikovanju katere je vedno tudi aktivno sodelovala in ne le pasivno spremljala ta proces.

Ta preteklost se seveda odraža tudi v institucijah, ki obiskovalcem predstavljajo kulturo na Dolenjskem. Muzeji na Dolenjskem so s tem precej bogato založeni. Vendar pa ob tem ne smemo pozabiti na bogat nabor modernih kulturnih eksponatov. Najpomembnejša institucija za moderno umetnost na Dolenjskem je Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, ki hrani bogato zbirko samorastniške umetnosti in ima v tem smislu velik pomen kot regionalni center tovrstne umetnosti.