English 
Slovenščina 
Poseben, coronski Mednarodni muzejski dan 2020 je za nami. Muzeji smo javnosti brezplačno odprli vrata, pripravili oglede, virtualne razstave in druge aktivnosti.
V luči ICOM-ove razprave o novi definiciji muzeja je o Mednarodnem muzejskem dnevu in vlogi muzejev razmišljal tudi Jože Hrovat.
Ob mednarodnem muzejskem dnevu
Mednarodni muzejski svet (ICOM) že nekaj časa išče orientacijo, ki mu bo olajšala navigacijo v hitro se spreminjajočem svetu. Koronakriza v tem smislu najbrž ne prinaša kakšnih bistvenih sprememb, gotovo pa postaja samoizpraševanje v trenutnem vzdušju nekoliko bolj urgentno.
Govorimo seveda o tem, da na ICOM-u nikakor ne morejo najti nove definicije muzeja, zaradi česar ostaja v igri stara iz leta 2007: »Muzej je za javnost odprta, neprofitna, stalna ustanova v službi družbe in njenega razvoja, ki zaradi preučevanja, vzgoje in razvedrila pridobiva materialne dokaze o ljudeh in njihovem okolju, jih hrani, raziskuje, o njih posreduje informacije in jih razstavlja.«
Letošnja tema muzejskega dne nosi zelo nevladniški naslov »Muzeji in enakost: raznolikost in inkluzivnost«. Osnovna predpostavka ICOM-a – poenostavljeno povedano – je, da muzeje obiskuje večinoma izobražena belska populacija, ki prihaja iz izrazito privilegiranega okolja. Elita torej. Dobro, v Sloveniji nebelci sicer ne predstavljajo statistično relevantnega števila, ampak če namesto njih vstavimo Rome, postane poanta prepričljivejša. Skratka, Romi ne obiskujejo muzejev. No, če naredimo pri politični korektnosti še en korak naprej: tudi geji in lezbijske jih ne obiskujejo, ker so družbeno izključeni in stigmatizirani, pa transseksualci, pa imigranti, pa … V resnici veliko ljudi ne obiskuje muzejev.
Iz povedanega lahko povlečemo naslednje zaključke: obiskovalci muzejev so po definiciji nadpovprečno izobražene in privilegirane osebe. Ne pozabimo, ICOM je mednarodna institucija in marsikje po svetu ne poznajo brezplačnega šolstva. (Po pravici povedano je stvar tudi pri nas postala precej draga.) Določena humanistična izobrazba je potemtakem pogoj, da postane obisk muzeja smiselno dejanje, da v bistvu sploh dobiš motivacijo za kaj takega.
Ampak natanko ta tip izobrazbe je nekaj, kar bi bilo potrebno problematizirati že v samem izhodišču. Če npr. povprašaš starejše profesorje na humanističnih fakultetah o razlikah med študenti različnih generacij glede znanja, ki ga prinesejo s sabo, izveš, da je stanje vsako leto slabše. Raven splošne izobrazbe in razgledanosti je z vsako novo generacijo nižja. To je konec koncev mogoče tudi empirično preveriti tako, da primerjaš diplome, ki se pišejo danes, s tistimi pred desetimi ali dvajsetimi leti. Sodobni študenti so sicer izredno iznajdljivi pri iskanju informacij, vendar pa jim primanjkuje sposobnosti dolgotrajnega poglabljanja v same tekste. Znanje postane tako nekaj površinskega, vse manj je tistega klasičnega ponotranjenja materije.
Razlogov za to je seveda več. Kot prvo velja omeniti fenomen spleta, ki napotuje na skakanje z ene strani na drugo, z enega linka na drugega. To je popolnoma drugače kot pri klasični knjigi, ki je od bralca terjala kontinuirano pozornost in potrpežljivost. Kot drugo gre za določeno ideologijo, ki je izobraževalne institucije prisilila, da so sprejele tržno logiko. Fakultete so se tako sčasoma spremenile v tovarne za proizvajanje diplom. Na ta način znanje pač najlažje kvantificiraš. Poglavitni cilj znanstvenih tekstov je postalo doseganje čim večjega števila točk.
Včasih so pri posredovanju znanja pomembno vlogo igrali mediji. Vsak medij je imel kulturno stran, na kateri si lahko bral poročila, recenzije, kritike o razstavah itd. S tem se je izobraževala in vzgajala kulturna skupnost, ki se je srečevala na kulturnih dogodkih. Pred kakimi petnajstimi leti so pri nas mediji začeli kulturne strani ukinjati oz. vsaj drastično zmanjševati njihov obseg. Kultura ima namreč težave s podrejanjem tržni logiki. Posledica je, da danes kulturnih strani praktično ni več.
Muzeji so zato danes vse bolj prepuščeni sami sebi. Jasno je postalo, da če svojih obiskovalcev ne bodo izobraževali sami, jih ne bo nihče. Moderni muzej mora zato postati tudi, če že ne predvsem, moderna izobraževalna institucija.
Jože Hrovat
