English 
Slovenščina 
Razglašamo rezultate izbora najizvirnejših besedil, ki so prispela na temo Umetnine meseca januarja, ki je bila slika Darje Lobnikar Lovak – Nostalgija, 2007.
Nagrajenci so:
- Enja Podboj s pesmijo Sonca sreče,
- Dragan Mitić s pesmijo Skozi lupo starinsko,
- Majda Arhnauer Subašič s pesmijo Nočna impresija.
Zahvaljujemo se vsem sodelujočim in vas vabimo, da nas še naprej spremljate in sodelujete s svojimi literarnimi prispevki!
SONCA SREČE
Hladno mesto,
hladna noč,
hladna cesta,
hladna luč.
Vse hladnó,
vse mirnó,
vse tihó,
vse modró.
A ob tebi
sonca sreče,
rišejo toploto
in ubijajo samoto.
Enja Podboj
SKOZI LUPO STARINSKO
Želel sem svetlobo
ki vse razkrije
iskal jo v svit zore
na tropskih otokih
plezal na vrh gore
da prvi zagledam
tvojo silhueto
in tvoje prave barve
zaslepljen od sonca
ki do bolečine krči zenice
grabil stojalo
hitro iskal barvice
ne vem več katere
brskal do norosti
da najdem tiste prave
drugačne a iste
samo za naju dva
in tisto lupo starinsko
nekje založeno
ki tvojo radost
pretvori v barvo zlato
in ta nori čopič
ki moje lase srebrne
vsaj na platno
obarva v črne
in mladostno sijajne
vse skozi lupo starinsko
še midva roko pod roko.
Dragan Mitić
NOČNA IMPRESIJA
Ozke tlakovane ulice malega mesteca so počivale v tišini, ki jo je občasno pretrgalo le skovikanje sove, skrite v varnem zavetju bližnjega gozda.
»Le od kod se je vzel zlovešči ptič?« je nejevoljno zamrmral moški, držeč pod roko svojo ženo. Bila sta že v letih, a njuni drži sta izdajali nekdanjo pokončnost, ki se ni hotela v celoti vdati času. Čeprav si je stari mož pri hoji pomagal s palico, je hotel ohraniti videz moškega v najboljših letih. Precej nečimrnosti je bilo v njem in še vedno je težko priznaval, da se njegovo življenje preveša v zadnjo tretjino.
Mesto je bilo zavito v temo, noč je bila globoka, toda obzorje nad hišami je prekrivala tančica vijolične megle, ki je dajala prizoru skoraj sanjski pridih. Nekje v daljavi je zvon zazvonil enajstkrat.
“Si utrujen?” je z glasom, v katerem je bilo zaznati zaskrbljenost, vprašala ženska.
“Ne,” je skoraj odrezavo odvrnil moški, ne da bi se ozrl. “Le noga me boli malo bolj kot običajno.”
“Saj si rekel, da danes ne bova hodila predaleč.”
“Res je, ampak nocoj je lepo. Ta večer je nekaj posebnega.”
Njene oči so se za trenutek ustavile na njem. Vedno je bil človek, ki se ni rad dolgo zadrževal na enem mestu, vedno v gibanju, v mislih, v odločitvah. Zdaj je bil počasnejši, njegov korak manj gotov, a duh še vedno prožen.
Zavila sta okoli vogala, kjer je bil majhen, starinski vodnjak. Voda v njem je bila mirna, odsevala je bledo svetlobo starinske plinske svetilke nad njima.
“Se spomniš, ko sva prvič prišla sem?” je nekoliko zasanjano dejala žena.
“Spomnim, spomnim,” je zamrmral moški. “Sneg je naletaval, pošteno je pihalo, ti pa si bila prepričana, da se boš prehladila, če se ne ustaviva v tisti kavarni. Ah, kje je že to.”
“O, kako sem bila razvajena!” se je zasmejala ob spominu na nekdanje dni.
“Si bila,” je pritrdil in za hip pomolčal. “Ampak vedno si znala očarati vse okoli sebe, tudi mene.”
Pogledala ga je in v tistem trenutku je ulica postala svetlejša, kot da bi se čas za trenutek ustavil, da bi lahko v miru ujela ta droben trenutek. Nekje v daljavi so se zaslišali tihi koraki nekoga drugega, ki se je prav tako sprehajal po nočnem mestu. Morda kakšen mladenič, ki se je vračal od svoje izvoljenke ali osamljeni romantik, ki ga je nenavadna noč zvabila ven. Toda za stari par je bil svet v tistem trenutku le njun – ulica, nenavadna svetloba, vodnjak, mehki odmevi preteklosti, ki so odzvanjali v njunih srcih.
“Se vrneva?” je vprašala ženska.
Moški je za trenutek obstal, kot da bi hotel nekaj reči, a nato le prikimal. Skupaj sta se obrnila in v vijolični noči izginila nazaj proti svojemu domu, njuni senci sta se počasi raztapljali v mehki svetlobi mestnih svetilk.
Majda Arhnauer Subašič
