Občina Mokronog-Trebelno, ena manjših slovenskih občin, se razprostira na površini 73,4 km² in šteje približno 3.000 prebivalcev. Leži v jugovzhodnem delu Slovenije ter meji na občine Šentrupert na severu, Sevnica, Škocjan in Šmarješke Toplice na vzhodu, Novo mesto na jugu, Mirna Peč na jugozahodu ter Trebnje in Mirna na zahodu. Občina je vključena v Upravno enoto Trebnje.

Kulturna dediščina:

Kostnica v Gorenjem Mokronogu; Trg Mokronog je imel sprva farno središče v Gorenjem Mokronogu, kjer je ob prvi omembi trga leta 1279 že stala kostnica s kapelo sv. Mihaela. Ustno izročilo pripoveduje, da sta Ciril in Metod leta 867 na poti v Rim potovala skozi Mokronog, kjer naj bi maševala, vendar ne v sedanji kapeli, zgrajeni v 13. stoletju, temveč morda v gradu ali na mestu današnje cerkve sv. Petra. Kostnica v Gorenjem Mokronogu velja za dragulj poznoromanske arhitekture, pripisana je »laški skupini« in delavnici, ki je zgradila prezbiterij cerkve sv. Križa na Svibnem. Z obokanjem iz lehnjaka in kamnoseškimi detajli kaže, kako daleč na Dolenjsko je segel vpliv romanskih arhitektur s Koroške in Štajerske.

Žalostna gora nad Mokronogom je pomemben spomenik sakralne arhitekture, znan po pasijonski motiviki, ki združuje Jezusovo trpljenje in Marijine žalosti. Kompleks, nastajal skozi stoletja, vključuje cerkev Žalostne Matere božje, sezidano med letoma 1697 in 1735. Ladja cerkve odraža poznorenesančne značilnosti, medtem ko je prezbiterij baročni. Notranjost krasi monumentalni oltar in freske Franca Jelovška, ki prikazujejo Marijino podobo v umirjenih pastelnih tonih.

Sveti stopnice so odraz zrelega baroka, poslikane leta 1767 z motivi pasijona, povezanimi s Škofjeloškim pasijonom. Predstavljajo enega najbolj dovršenih primerov umetniške in kulturne dediščine 18. stoletja na Slovenskem.

Cerkev sv. Antona Padovanskega na Blečjem vrhu pri Trebelnem je obdana s kamnitim obzidjem, stoji na griču nad vasjo. Sestavljajo jo zvonik, pravokotna ladja, tristrano zaključen prezbiterij, kapela in zakristija. Prvič je omenjena leta 1526, današnja podoba pa izvira iz začetka 18. stoletja, ko je bila zgrajena kot romarska cerkev. Konec 18. stoletja je dobila baročno opremo Antona Postla, ki je poslikal tudi kapelo.

Zvonik je bil konec 19. stoletja predelan v neogotskem slogu, notranjost pa je leta 1926 poslikal Franjo Mrčun. Cerkev so večkrat obnavljali: v 1980-ih so restavrirali oltarje in votivne slike, leta 1996 obnovili streho, leta 2005 pa začeli statično sanacijo.

Grad Gorenji Mokronog - blizu odcepa ceste Mokronog-Trebelno proti Čužnji vasi, ob cerkvi sv. Petra pri Trebelnem, so ostanki gradu Gorenji Mokronog (Obernassenfuss), ki so ga v začetku 12. stoletja zgradili gospodje Mokronoški. Grad, prvič omenjen leta 1364, je služil kot trdnjava in kasneje kot fevd, prehajal je med različnimi lastniki. Po potresu leta 1511 je začel propadati, v 17. stoletju pa so ostale le razvaline.

Na grajskem griču so bili obrambni stolp, palacij in predgradje, zavarovani z obzidjem in jarki. Danes so vidni le temelji in obrambni jarek, medtem ko so arheološka izkopavanja potrebna za celovitejšo rekonstrukcijo grajske zasnove.

Grad Mokronog - Mokronoška gospoščina je bila od 11. stoletja last savinjskih grofov, nato pa do leta 1616 v lasti krške škofije, ki so jo upravljali fevdniki z gradu Mokronog. Grad, prvič omenjen leta 1256, je bil v 12. stoletju zgrajen kot stolp, kasneje pa razširjen v mogočno rezidenco z dvonadstropnimi trakti, arkadami in obrambnimi elementi.

Leta 1515 so ga poškodovali kmetje, nato pa so ga obnovili v renesančnem slogu. V 17. in 18. stoletju je grad večkrat menjal lastnike. Med drugo svetovno vojno je bil bombardiran, po vojni pa miniran za gradbeni material. Danes so vidni ostanki zidov, bastije in grajskega stolpa, grajski grič pa je deloma saniran.

Mokronožci - »Ni kaj! Če natanko premislimo,« je za Mokronožce zapisal Tone Pavček, »so tudi v današnjih (grdih) časih elektronskih čarovnic, umazanih rek, vsesplošne umazanije in druge zoprnije na svetu lahko prikupne in prijetne stvari, le če imaš ščepec fantazije, ali pa če zaupamo v staro preizkušeno čarovnijo otroških babic in odraslih otrok. Tako je kajpak mogoče verjeti v čudo, da so v našem stoletju na svetu škrati in čemu, lepo prosim, tudi ne bi bili! Tu za ped pred nosom ti figo molí prebrisan kujonček in se reži vate s svojimi dobrimi hudomušnimi očmi. Zato kajpak ni čudno, da pride mož, ki zna gledati in poslušati, pa na mah odkrije, kako nalahno kakor po mahu stopicajo majhni možički in gredo, kakor že tolikokrat doslej, nekam dobro delo opravit. In ko jih je tako opazoval pri delu in potem poslušal, kaj so pravili o tem modri ljudje in še bolj modri otroci tam okrog Lošč in Mokronoga, je še sam naredil dobro delo: zapisal je zgodbe o videnih škratih.«

Slikovno gradivo in besedilo povzeto po spletni strani Občine Mokronog-Trebelno.