
Razglašamo rezultate izbora najizvirnejših besedil, ki so prispela na temo Umetnine meseca decembra, ki je bila slika turškega slikarja Janoša Mesaroša z naslovom Kmečke sanje.
Nagrajenke so:
- Enja Podboj s pesmijo Sence spomina,
- Majda Arhnauer Subašič s pesmijo Trenutek spoznanja,
- Irena Gorenc s pesmijo Prihod novega časa.
Poleg prvih treh nas je navdušil tudi haiku Smiljana Trobiša. Čestitke vsem!
Zahvaljujemo se vsem sodelujočim in vas vabimo, da nas še naprej spremljate in sodelujete s svojimi literarnimi prispevki!
SENCE SPOMINA
In sence spomina
letijo v pozabo
kot še zadnje tančice
vsakdanje preteklosti.
Šele ko izgubiš vse,
se zaveš,
koliko pravzaprav imaš
in koliko je tvojega
na tem medvesoljnem
popotovanju.
Sledovi nekdanjega imetja
polzijo med prsti
kakor skrivnostni
lunin prah.
Ne oziraš se več
na kaos, ki te obdaja.
Neutolažljive črede
prestrašenih konj divjajo
v tvojem razbolelem srcu.
Enja Podboj
TRENUTEK SPOZNANJA
Udobno se je namestil pod toplo pernico in se – kot vsak večer – v kratki molitvi zahvalil Najvišjemu za vse darove, ki mu jih je naklonil v obliki trdne kmetije, pridnih otrok, delovne žene in zdravja. Zadovoljno in uspešno je prebrodil še en dan in se upajoč, da bo kljub vse težjim časom takšnih še mnogo, prepustil snu.
Le od kod je naenkrat prišel nenavaden, hrzajoč zvok? Konja je že dolgo nazaj nadomestil traktor in enako je bilo tudi pri sosedu. Je mimo okna hušknila plapolajoča senca? Naenkrat je bil buden in stavil bi, da je v nosnicah zaznal dobro znani vonj svojega Prama. Še preden se je dokončno ovedel, ga je zagledal v vsej svoji veličini in lepoti. Razveselil se ga je kot otrok, a v njegovih gibih in hrzanju je zaznal nekaj napetega, kot bi mu žival prigovarjala, naj pohiti. Brez razmisleka se je zavihtel nanj in še preden se je dobro namestil, sta odvihrala v noč. Tema se je pričela razblinjati in stari Urban je opazil, da se konjeva griva spreminja v plamene. Tudi obzorje je gorelo v odtenkih ognjeno rdeče barve. Nenavaden prizor je pritegnil njegovo pozornost – velikanska buča s perutmi je odnašala hiše njegove vasi.
»Ne morem verjeti,” je obupano zaječal. “Ognjeni veter mi je ukradel moj dom, moje življenje.”
Zvesti konj se je ustavil in tokrat pomirjujoče zarezgetal, kot bi čutil Urbanovo nemoč. V njegovih očeh ni bilo strahu, temveč odločnost, kot da bi nagovarjal svojega gospodarja: “Zaupaj mi. In zaupaj sebi.”
Urban je razjahal in si obrisal znoj s čela. Strah in jeza sta se prepletala v njem, dokler ni srdito izbruhnil: “Tega ne bom dopustil!” Udaril je po suhih, razpokanih tleh. »To je moj dom, moja vas, moj svet,« je vrelo v njem.
V trenutku, ko je to izrekel, se mu je zabliskalo pred očmi. Počutil se je, kot da se vzpenja skozi brezkončen prostor, poln luči in senc. Nenadoma se je znašel sredi zlate ravnice, pred obličjem starca, obdanega z žarečimi bitji, ki so plavala v zraku.
Zmedeno je pogledal starega moža in prestrašeno začel: “Kaj se dogaja? Zakaj je moja vas izginila? S čim sem se ti zameril, saj sem se trudil živeti po božjih postavah? Je to kazen za grehe nas vseh?”
Starec ga je motril z očmi, iz katerih je vela modrost in dobrotljivost, in slednjič izrekel: »Nisi le preprost kmet. Tvoja vloga je važnejša, kot misliš. Ti si majhen delček, a vseeno pomemben nosilec kroga življenja in smrti. Apokaliptični ogenj, ki uničuje tvoj svet, je le preizkušnja, del tvoje naloge, ki se je ponavlja iz življenja v življenje. Vse se je zgodilo z namenom, da se spomniš, kdo si. V sebi si moral najti moč, da se postaviš po robu zlu in širiš dobroto. V trenutku, ko si se odločil, da ne boš dopustil uničenja svojega sveta, si premagal ognjeno ujmo.«
Nenadoma so ga preplavile podobe iz preteklosti. Videli so se gozdovi, ki jih je kot lovec varoval pred plenilci, in ljudje, ki jih je kot zdravilec rešil bolezni. Spomnil se je, kako je bil nekoč divji konj, ki je jezil viharje, in nekoč celo plamen, ki je razsvetljeval temne noči.
Ko se je Urban vrnil v sedanjost, je zagledal rodno vas, ki se je spokojno prebujala v novo jutro. Pomel si je oči in z olajšanjem ugotovil, da ni nikjer sledu goreče stihije. Ah, kakšne moraste sanje so me preganjale, je pomislil sam pri sebi. So bile res le sanje? Vedel je, da bo nekoč prejel tudi ta odgovor.
Majda Arhnauer Subašič
PRIHOD NOVEGA ČASA
Nebo ječi od bolečine,
obarvano je v prah rdečine,
zamrl je dan, upanje ne…
Zemlja drhti pod nogami,
opustošena, smrtno ranjena se trga na kose,
pada v globel kjer se vse drobi v prah,
s seboj nosi vse, kar se rešiti ne more…
Na vrhu prepada postaven mož konja razjaha,
ko še zadnjič vidi domačijo,
iztegne roke proti njej, ki mu je vsa ta leta dajala zavetje,
zakaj zdaj on, ne more pomagati njej…
Bolečina mu para srce, zameglila je oko,
padel je na kolena, privid buče nad hišo…
joj, postalo mu je slabo,
prestrašen konj rezgeta in grebe s kopiti,
daj mož zajaši že, morava od tu priti,
tu ni več kaj rešiti.
Irena Gorenc