Slikarstvo Dolenjska

Slikarstvo na Dolenjskem predstavlja s širino svoje splošnosti praktično neobvladljivo temo, zato je zadevo smiselno zožiti na posamezne segmente. Tukaj se je gotovo smiselno osredotočiti na tisti posebni del, ki ostaja pri običajnih umetnostnozgodovinskih pregledih iz takšnih ali drugačnih razlogov praviloma spregledan. Zato se bomo v tej rubriki dolenjskega slikarstva za spremembo lotili naivnega oz. samorastniškega slikarstva. Ali še bolje, gre nam na naivno oz. samorastniško likovno umetnost.

Foto Arhiv GLST

Slikarstvo na Dolenjskem ima kar nekaj institucij, ki skrbijo za njegov razvoj in ohranjanje, a za naivno oz. samorastniško umetnost pa skrbi zgolj ena institucija – edina v celi Sloveniji –, namreč Galerija likovnih samorastnikov Trebnje.

Naivna oz. samorastniška umetnost je po eni strani zgodovinsko določen fenomen, se pravi, nastala je v strogo določenem zgodovinskem obdobju, je pa v njej zelo težko prepoznati njeno lastno zgodovinskost v tistem ožjem, strožjem smislu, tj. neko notranjo logiko, ki bi spremljala in usmerjala njen razvoj. Teoretiki sicer izpostavljajo dve paradigmi: po prvi, recimo ji ahistorična, je to slikarstvo nemogoče zgodovinsko in stilsko opredeliti, ker gre za notranje impulze, ki ustvarjalca silijo v ustvarjanje in so tako rekoč univerzalni, tj. prisotni v vsakem času in na vsakem kraju, druga paradigma pa vidi naivno umetnost kot posebni likovni slog, ki se razvije v kontekstu modernizma, kar pomeni, da ima potemtakem svoj zgodovinski začetek in konec. Kot rečeno, na zgodovinskost umetnosti je smiselno gledati kot na neko notranjo logiko, ki je prisotna v likovnih delih, jih povezuje, drži skupaj in kaže možne smeri razvoja. Ta logika posamezna dela iztrga iz gole naključnosti in jih umesti v neko koherentno celoto, v neko večjo zgodbo, ki ima praviloma svoja nadaljevanja, v katerih dela razvijajo svoje notranje potenciale. Konec bi v tem smislu pomenil stanje, v katerem so izčrpani vsi notranji potenciali in gre zgolj še za ponavljanje in variacije že videnega.

Slikarstvo na Dolenjskem, v našem primeru konkretno naivno slikarstvo ima torej svojo institucionalno zaslombo v Galeriji Likovnih samorastnikov v Trebnjem. Ustanovljena je bila leta 1971, kar je na siceršnji začetek naivne umetnosti dokaj pozno. Začetek te umetnosti postavljajo umetnostni zgodovinarji v leto 1886, konkretno v Salon neodvisnih v Parizu, na katerem je svoja dela razstavljal tudi Henri Rousseau, oče naivnega slikarstva. Naivno umetnost običajno razdelijo na štiri obdobja: 1. začetno obdobje (1928 – 1958) naj bi bil čas odkrivanja nove smeri v umetnosti, novih ustvarjalce in čas organiziranja prvih razstav; 2. obdobje razcveta (1959 – 1972) bi bilo obdobje, ko se umetnost širi po svetu in postaja globalni fenomen; 3. pozno obdobje (1973 – 1984) zaznamuje čas, ko postane naivna umetnost del popularne kulture; 4. obdobje preobrazbe in iskanja novih poti po letu 1984 – naivna umetnost se počasi umika iz množičnih medijev, po drugi pa strni pa je vse več poskusov oživitve tovrstne dejavnosti.

Foto arhiv GLST

Z ustanovitvijo Galerije likovnih samorastnikov je slikarstvo na Dolenjskem dobilo institucijo, ki ga je, sicer res malo pozno, pa vendar, približalo svetovnemu likovnemu dogajanju. Brez tega institucionalnega temelja dolenjsko slikarstvo v naivni izpeljavi brez dvoma ne bi doživelo takšne uveljavitve tako doma kot tudi na tujem.

Galerija likovnih samorastnikov se v tem trenutku sooča z istimi problemi kot praktično vse druge podobne institucije po svetu, tj. z iskanjem novih poti, novega smisla, izraza … Dodatno težavo je prinesel koronavirus, zaradi katerega je npr. v ZDA 243 muzejev primoranih v odpuščanje in pošiljanje na prisilni dopust. V Evropi stvari v kontekstu pandemije seveda ne stojijo mnogo bolje. Zaradi vseh teh negotovosti in nejasnosti je v tem trenutku zelo težko reči, kakšna bo usoda dolenjskega in svetovnega slikarstva. Nedvomno je le to, da si kulturnega življenja brez tega ni mogoče predstaviti.